Ptuj, 17.02.2012  |  Majda Goznik

Zdravnik Aleksander Doplihar, naj prostovoljec leta 2011, ime leta na Valu 202 in vodja ambulante Pro Bono, ki skrbi za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, se je rodil v Marija Bistrici na Hrvaškem. Vedno pravi, da je bilo to na nek način usodno. Izgleda, da je ena največjih Božjih poti vplivala na njegovo miselnost in način reagiranja. Po zaključeni gimnaziji v Celju je leta 1949 začel študirati medicino v Zagrebu.

Že kot otrok se je odločil, da bo študiral medicino. Pravi, da je bilo odločilno življenje v celjski bolnišnici zaradi poškodovanega kolena. Čeprav so ga privlačile tudi druge veje medicine, se je odločil za specializacijo iz medicine dela, prometa in športa. Kot specialist medicine dela je delal v različnih tovarnah, rudnikih in podjetjih.
Ta „tehnična“ usmeritev medicine mu je zelo ležala, saj jo je vedno rad združeval s tehničnimi problemi posameznih podjetij. V času, ko je bil še aktiven zdravnik, so bili delavci bistveno bolje oskrbovani, bolj zaščiteni kot danes. To je bil čas, ko je bil delavec gospod, na voljo je imel vso medicinsko oskrbo, od sistematskih pregledov naprej. Velika napaka naše sedanje politike je, da dovoljuje nehuman odnos do ljudi, poudarja. Vse premalo se zavedamo, da tisti, ki ne delajo, ne ustvarjajo. Velika napaka je, da naši oblastniki nikakor ne morejo razumeti, da bi morali bistveno večjo pozornost posvetiti vsem delavcem. Žalostno je, da delavec, ki je vse življenje trdo delal, prejema tako nizko pokojnino, da ne more z njo preživeti, zato bo za preživetje moral prejemati neko podporo, ki jo bodo morali svojci vrniti po njegovi smrti, kar pa pomeni, da bodo dobrine, hiše in stanovanja, ki jih imajo ljudje, prešli v državno lastnino. S tem bodo ljudje še bolj obubožali, ker bodo mladim poleg tega, da nimajo služb, vzeli še stanovanje in hišo, opozarja Aleksander Doplihar.
Aleksander Doplihar se je upokojil z 42 leti delovne dobe v letu 1991. Nazadnje je bil direktor združenega ZD Kamnik – Ljubljana – Litija. Z odhodom v pokoj medicine ni zapustil, še danes dela kot zdravnik, pomaga pa tistim, ki so ostali brez zdravstvenega zavarovanja.
„Težko bi si predstavljal, da ne bi delal v medicini, ki mi je bila vedno tudi hobi. Vedno sem jo razumel kot nekaj, kar plemeniti moje življenje. Ob upokojitvi leta 1991 sem najprej začel pomagati ljudem, ki so izgubili delo kot presežni delavci, zlasti invalidom in starejšim. V tem času je naša zakonodaja že bila zelo naperjena proti delavcem, odpuščali so v glavnem delovne invalide in starejše. Osem oziroma devet let, preden sem začel delati v ambulanti Pro Bono, sem v glavnem pomagal ljudem, ki so imeli probleme z invalidsko komisijo in drugimi podobnimi postopki. To je bil tudi že čas, ko se je občutno povečalo število ljudi, ki niso imeli več zdravstvenega zavarovanja; ob izbrisanih so to bili Romi, brezdomci, prosilci za azil in tudi podjetniki. Ti so se začeli zbirati v sprejemnici v Štepanjskem naselju v Ljubljani, kjer je delala zdravnica Branka Matoic in jim začela nuditi zdravstvene nasvete. Bila je sama, ljudi, ki so iskali pomoč, pa vedno več. Ambulanta Pro Bono je nastala kot neke vrste rešitev za ljudi, ki niso imeli zdravstvenega zavarovanja; vključena je bila v projekt Zdravo mesto,“ je o začetkih povedal Aleksander Doplihar. Zbralo se je okrog 12 zdravnikov in prva zaposlena je bila sestra Meta Benkovič. Redno so začeli delati in v naslednjem mesecu je bilo že 30 zdravnikov. Ugotovili so, da nujno potrebujejo tudi socialno delavko. V ambulanti Pro Bono danes delajo trije plačani ljudje: medicinska sestra, čistilka in socialna delavka. Zdravnikov, ki delajo brezplačno, je v Ljubljani 39. Podobna ambulanta je bila odprta pod okriljem Škofijske Karitas tudi v Mariboru, pri njenem nastanku pa so bili Dopliharjevi nasveti nadvse dragoceni.
Nihče ne bi smel biti brez zdravstvenega zavarovanja
V začetku so pričakovali, da se bodo v zdravniško ekipo v glavnem vključili starejši zdravniki, a so se priključili številni mlajši na visokih pozicijah v Kliničnem centru, profesorji, docenti, magistri, ki sodelujejo še danes. Ta ambulanta je podobno kot mariborska klinika v malem, pove Doplihar. Trenutno imajo za svoje delo na voljo le štiri prostore. Nujno bi potrebovali dodatne, nanje pa računajo v okviru preureditve železniškega zdravstvenega doma v Ljubljani. Naj prostovoljec Slovenije 2011 ni zadovoljen, da se število ljudi, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja, povečuje. Država bi morala poskrbeti za to, da bi bili vsi ljudje v Sloveniji zavarovani.
„Zahvaljujoč mojim interpretacijam problematike, se ta ideja počasi sicer prebija naprej, čeprav ji na žalost ne sledijo niti na ministrstvu za zdravje niti v vladi. Nimamo enega samega sogovornika oziroma poslušalca, ki bi nam pomagal, da se to enkrat končno uredi v zadovoljstvo vseh. Tako ljubljanska kot mariborska ambulanta sta bili zamišljeni kot kratkoročna projekta, dve leti, morda tri, da se ta prehodna doba izkoristi za to, da se zdravstveno zavarovanje sistemsko uredi za vse ljudi. Zelo dobro je kazalo takrat, ko so začeli govoriti o tem, da se ukine dodatno zavarovanje. Odgovorni nočejo videti, da je samo pet odstotkov naših pacientov urgentnih. Dokaz, da delujejo proti nam, je dejstvo, da so nam prepovedali uporabo uradnih listin, napotnic in receptov, ki jih je izdal Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ob tem pa ne povedo, kako naj naši zdravniki uredijo napotitev nekega pacienta iz naše ambulante, v kateri smo opravili osnovno diagnostiko, h kolegu na višjem nivoju, ko gre za operacijo ali kakšen drug potreben postopek,“ opozarja Doplihar.
Ljubljanska ambulanta Pro Bono je bila ustanovljena kot peta tovrstna ambulanta v Evropi, deluje pa že deset let. „Našo ambulanto v Sloveniji imajo še vedno kot privesek v sistemu, jaz pa sem žleht in pravim: 'v sistemu, ki ga ni',” pove Doplihar.
„Z zasebništvom smo uspeli enega najboljših zdravstvenih sistemov v Evropi in svetu kompletno razbiti. Razgradnja se je zgodila brez ustreznih zakonskih podlag. Zdaj sta pomembna samo denar in korupcija; zasebniki delajo samo za denar v povezavi s svojimi nekdanjimi ustanovami, ali povedano drugače: iz svojih nekdanjih ustanov so odnesli vse tiste storitve, ki se dobro plačajo, oziroma tiste, ki jih zavod bolje plača, javnim zavodom pa so ostali stroški in problemi, dežurna služba, zagotavljanje nepretrganega zdravstvenega varstva, nedeljsko in praznično delo ter kup paramedicinskih storitev, ki pa finančno niso v celoti pokrite. Kot aktivni član gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva skupaj z drugimi opozarjam na vse te probleme. Predsednik Slovenskega zdravniškega društva Pavel Poredoš je pred kratkim povedal, da imamo že tri leta pripravljene normative in standarde, a jih še nihče ni sprejel, ker so obležali v predalih naših ministrov, kar je zame kaznivo dejanje. Odgovorni bi morali zaradi tega takoj odstopiti, kajti brez tega ne vemo, kaj in koliko bi zdravnik na svojem delovnem mestu moral narediti. Ljudje, ki so zaposleni v velikih zdravstvenih ustanovah, delajo veliko manj, kot bi morali glede na normative. Čas, ki jim ostane, pa izkoristijo za opravljanje storitev prek svojih s. p.-jev, ki bi jih morali opraviti že v svojem rednem delovnem času. To je nesprejemljivo in škodljivo ne le za paciente, ampak tudi za ustanove, v katerih delajo. Če mene vprašate, ne bi podelil nobenih novih koncesij. Stare je treba revidirati in odvzeti vse tiste, ki niso namenjene temu, da bi pokrile potrebe zavarovancev oziroma bolnikov na nekem terenu, na katerem je ustanavljanje ambulant javnega zdravstva neracionalno. Nujno pa je tudi urediti zavarovanjem vsem. Nesmisel je, da obrtnikom, ki ne morejo plačevati prispevkov, vzamemo zavarovanje, in to ne samo njim, temveč tudi njihovim otrokom, ki imajo po naši ustavi pravico do brezplačnega zdravstvenega varstva. Potem ko nekdo opozori na to, sprejmejo dodatni aneks in sklenejo, da bodo otroci obrtnikov še naprej imeli zdravstveno zavarovanje. Kaj pa vsi ostali? Kaj pa otroci brezdomcev, Romov, izbrisanih, pa tudi vsi ostali, ki so zunaj tega sistema? Zavarovanje otrok ne bi smelo biti vezano na starše. Najbolj mi gre na živce to, da v uradih trdijo, da se lahko vsi zavarujejo, kar ni res. Poglejmo samo primere gradbenih delavcev iz naših nekdanjih južnih republik, pa bomo videli, da te trditve ne držijo, našteli pa bi lahko še veliko podobnih primerov, ki jih birokracija ne zaznava, kot da za njimi ne stojijo ljudje,“ med drugim opozarja Doplihar.
Vsak človek si zasluži novo priložnost
Aleksander Doplihar je že več kot 60 let prostovoljec. Lani je bil proglašen za naj prostovoljca leta v Sloveniji, na Valu 202 pa so ga proglasili za ime leta 2011. Kaj mu to pomeni? Ko je začel delati kot prostovoljec, ni razmišljal o tem, da bi to bilo kaj posebnega. Osebno mu prostovoljstvo predstavlja veliko zadovoljstvo. Človeka, ki pride v ambulanto Pro Bono v hudi krizi, je psihično in zdravstveno popolnoma na dnu, sprejmejo kot človeka, mu vrnejo dostojanstvo in skušajo dopovedati, da je kljub temu, kar se trenutno dogaja z njim, v prvi vrsti človek, ki si zasluži novo priložnost za normalno življenje. V kopalnici ambulante ga umijejo, obrijejo, preoblečejo. Vsi, ki delajo v ambulanti Pro Bono, si tudi želijo, da bi ljudem, s katerimi se je življenjska usoda kruto poigrala, na stara leta, ko niso več sposobni za samostojno življenje in več niso pri močeh, da bi hodili na svoje staro delovno mesto za vogalom, omogočili kvalitetno bivanje in človeka dostojno smrt, da ne bi več umirali na klopeh ali pod mostom.
Po zaslugi starejšega brata Cveta, ki že dolgo živi na Ptuju in ki mu je bil vedno vzor, je Aleksander Doplihar že dolgo povezan tudi s Ptujem. Z ženo pogosto prihajata sem. Že 33 let živita v Kamniku, kjer živi tudi eden od njunih sinov, drugi pa si je domovanje izbral na Havajih. Če nas zebe, odpotujemo na toplo, se rad pošali.

 

- deli z ostalimi

Komentiranje

Članek še nima komentarjev. Bodite prvi in pustite svoj komentar!

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Moj profil: prijavi se!

sorodno...