22.11.2011  |  Gregor Alič

Vrtanje v politiki

Premislite tole: odločili ste se, da boste preuredili stanovanje. Prepleskali ga, morda tu ali tam dodali montažno steno, predvsem pa ga ozaljšali z vsemi tistimi slikami, ki vam že deset let ležijo na podstrešju. V ta namen boste najbrž angažirali pleskarja ter mojstra, ki se ukvarja s postavljanjem montažnih sten. Kar se slik tiče, pa ste se odločili, da jih boste na izbrana mesta namestili kar sami. A ker nimate vrtalnega stroja (po domače: ''bormašine''), je le-tega potrebno nabaviti. Sicer bi lahko poskusili kar s starim dobrim kladivom in žeblji, a tista brazgotina na prstu vas še zmeraj opominja na to, kar se je zgodilo pred desetimi leti, ko ste zadnjič poskušali tovrstno opravilo opraviti zgolj z uporabo lastne sile in teže oziroma mase kladiva. Torej se odpravite v trgovino s tehničnim materialom in pripomočki, povprašate prodajalca za nasvet in nato z njegovo pomočjo izberete primeren vrtalni stroj. Odpravite se do blagajne, na svetlo potegnete par bankovcev, shranite račun in že ste opremljeni za vrtanje lukenj v stene svojega stanovanja.
A glej ga, zlomka – mašina se pokvari že po dveh ali treh luknjah. V ohišju nekaj poči, nato sledi izpad elektrike v vašem sveže prepleskanem stanovanju. Očitno naprava ne deluje tako, kot bi morala, in ne opravlja tega, kar proizvajalec obljublja. A brez skrbi, take stvari se dogajajo. Zato obstaja nekaj, čemur se reče garancija. Koncept zagotovo poznate. Proizvajalec jamči, da bo njegova stvaritev v določenem obdobju let delovala tako, kot obljublja. V nasprotnem primeru je bo popravil ali zamenjal. Če tega ne bo naredil, ga lahko mirno tožite ali ukrepate na kak podoben pravni način, saj imate za to vso pravico in pravno podlago.
V bistvu je stvar zelo preprosta – proizvajalec o svojem izdelku trdi določene stvari in postavlja obljube (kot je na primer ta o neoporečnem delovanju), za kar v primeru, da izdelek ne funkcionira v skladu z njegovimi obljubami, tudi (pravno) odgovarja. V vašem primeru nedelujočega vrtalnika in ''kurcšlusa'', kot mu radi rečemo, boste orodje zgolj odnesli nazaj v trgovino, kjer ste ga kupili, in prodajalec, ki je nekakšna podaljšana roka proizvajalca, bo moral nedelujočo bormašino poslati na popravilo, vam pa v tem času ponuditi nadomestno (in seveda delujoče) orodje; ali pa vam bo nedelujoč vrtalnik preprosto kar zamenjal z novim. Obljube proizvajalca so torej zavezujoče in v primeru neizpolnitve le-teh tudi nosi odgovornost za neresnične obljube.
Vprašanje, ki se mi ob tem postavlja, je naslednje: zakaj, za vraga, tudi na področju politike ne uvedemo podobnih ''garancij'' in odgovornosti zanje? Politiki posebej v predvolilnem času na veliko obljubljajo, kaj vse bodo naredili in kako nam bodo izboljšali življenje, če jih bomo le (iz)volili, a nato v veliki meri po pretečenem mandatu (ali v sedanjem primeru še prej) ogromno stvari, ki so jih tako sladko obljubljali in se pri tem tolkli po prsih, ne naredijo. In za to ne nosijo nobene odgovornosti. Seveda, sedaj porečete, da politik, ki ne izpolni svojih obljub, doživi poraz na naslednjih volitvah in da je to njegova sankcija. A jaz pravim, da to ni dovolj – politiki bi morali za svoje obljube nositi precej strožjo odgovornost in biti v primeru neizpolnitve teh obljub tudi precej strožje sankcionirani. Za svoje obljube bi morali nositi tudi pravno odgovornost. Če je lahko ena navadna bormašina predmet garancije in proizvajalčeve odgovornosti, zakaj ne bi podobne odgovornosti za obljube, ki nam jih dajejo, nosili tudi ti, ki se ukvarjajo (ali bi se vsaj morali ukvarjati) z našim blagostanjem, ne pa zgolj s par luknjami v steni? Me prav zanima, koliko pajacev bi se v tem primeru še upalo podati v politiko.

 

- deli z ostalimi

Komentiranje

Članek še nima komentarjev. Bodite prvi in pustite svoj komentar!

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Moj profil: prijavi se!

sorodno...