22.12.2011  |  Slavica Strelec, inž. kmet.

1

V nedeljo smo na adventnem venčku prižgali že četrto svečo, kar nam pove da je božič že zelo blizu. Adventni čas je priprava na božič in adventni venček je pri znanilec božičnih praznikov v naših domovih. Božič je poleg velike noči gotovo najpriljubljenejši praznik. Je spomin na Jezusovo rojstvo. Povsod po svetu je družinski praznik. Po prepričanju naših prednikov je tako velik praznik, da ga ne smemo motiti niti z obiski. Za obiske je namenjen drugi dan, štefanovo, 26. december.

Po besedah etnologa dr. Janeza Bogataja praznovanje božiča ne izhaja iz krščanske tradicije, pač pa sega daleč v pogansko obdobje. V tem času so namreč ljudje zaznamovali umiranje sonca in se veselili njegovega ponovnega rojevanje. Božič kot krščanski praznik se je začel praznovati v četrtem stoletju, ko je Cerkev ta dan določila kot dan Kristusovega rojstva, hkrati pa ga označila za začetek leta. Rimljani so namreč za začetek leta že določili prvi januar, Cerkev pa je datum premaknila. Šele v 17. stoletju je papež Inocenc XII. datum za praznovanje novega leta spet prestavil na 1. januar in tako ločil praznovanje Jezusovega rojstva od začetka novega leta.
Postavljanje jaslic in božičnega drevesa je po Bogatajevih besedah razmeroma mlad kulturni pojav.
Postavljanje jaslic je nekoliko starejša navada. Prve naj bi postavili na Portugalskem jezuiti. Na Slovenskem jaslic pred začetkom 19. stoletja večinoma niso poznali. V začetku 19. stoletja se kultura jaslic izjemno razvije, zlasti v alpskem svetu. Slovenija se lahko s svojo dediščino postavljanja jaslic pohvali, saj je to eno izmed pomembnih področij naše narodne ustvarjalnosti.
Navada postavljanja smrečice v božičnem času je v Sloveniji je zelo stara, vendar ne v taki obliki, kot jo poznamo danes.. V preteklosti so smrečice namreč obešali pod strop, tako da so visele z vrhom navzdol. Ljudje so si svoje bivalno okolje okrasili s tistim, ker je bilo naravno. Nabrali so različna semena in fižol ter jih nataknili na nit, na police in omare pa so postavili hruške, jabolka in orehe. Ta okrasitev je prikazovala človeško veselje zaradi pridelka v preteklem letu, hkrati pa tudi upanje, da bo tudi prihodnje leto tako dobro. Smrečica v takšni obliki, kot jo poznamo danes, se na Slovenskem pojavi šele v 20. stoletju, na podeželju pa se začne uveljavljati še kasneje, po drugi svetovni vojni. Božično drevo je simbol upanja in veselja.
Božični čas je tudi čas obdarovanj. Obdarovanje je skupno vsem narodom in izvira iz rimskih časov. Rimljani so namreč verjeli, da bodo darila, kot so sadeži, med in kolački, pomagali, da bo naslednje leto dobro in uspešno. Obdarovanje se je ohranilo do današnjega časa. V tem času nas obiščejo trije dobri možje: Miklavž, dedek Mraz in Božiček, ki obdarujejo otroke. Božiček obdaruje otroke na večer pred božičem, ko po hišah zavlada mir, dedek Mraz pa prinaša darila ob koncu decembra.
Poleg božičnega okrasja je pri nas med najstarejšimi znamenji božičnega praznika tudi božična peka. Božični kruh sega v predkrščansko dobo, s krščanstvom pa dobi le novo podobo. Na Slovenskem je znanih več vrst kruha (poprtnjak, obilnjak). Vsi ti kruhi imajo ponavadi posebne lastnosti in prinašajo ljudem in živini zdravje, moč in energijo.
Božična večerja je bila nekoč zelo skromna v nasprotju z današnjim časom, ko pripravljamo na sveti večer bogate večerje. Nekoč so pripravili bogato božično kosilo, pri katerem ni smelo manjkati jedi iz perutnine oz. perjadi.
Danes je kot sladica na mizah največkrat potica z različnimi nadevi. Nekoč je bil na Štajerskem sadni kruh osrednja sladica božičnega časa. V zadnji letih se peka različnih vrst sadnega kruha zopet povečuje. Menim, da je k temu pripomogla tudi razstava Dobrote slovenskih kmetij, na kateri si lahko vsako leto ogledamo različne sadne kruhe - od takih z veliko sadja do tistih z nekoliko manj sadja.
Recept za sadni kruh
Testo: 1 kg krušne moke (tip 850), 3 dag kvasa, 1 žlička soli, topla voda.
Sadje: 50 dag suhih hrušk, 30 dag suhih sliv, 30 dag orehov ali lešnikov, 20 dag suhih fig, pest rozin, 2 dl ruma ali domačega žganja, po želji klinčki in cimet. Po želji lahko izberemo tudi drugo sadje; če se nam bo zdelo sadja v kruhu premalo, lahko prihodnjič porabimo večjo količino.
Sadje narežemo, ga odišavimo z rumom ali žganjem in ga pustimo čez noč, da se prepoji.
Iz sestavin umesimo srednje trdo testo in ga pustimo vzhajati. Ko je vzhajalo, sadje umesimo v testo. Oblikujemo hlebec ali štruco in ga damo vzhajat. Vzhajan sadni kruh vsipamo na pekač, pokrit s papirjem za peko, namažemo z vodo ali beljakom in pečemo pri temperaturi 200 stopinj uro in pol. Ko po vrhu porumeni, temperaturo zmanjšamo na 150 stopinj celzija.
Spoštovani bralci,
veliko sreče in lepih sanj,
naj vam prinese božični dan.
In novo leto naj zaživi,
radosti polno, brez solz in skrbi!
 

- deli z ostalimi

Komentiranje

koper, 17.01.2012 ob 10:44

Decembra se zvrstijo; prvi - Miklavž, nato Božiček, nazadnje pa še Dedek Mraz. Prav zadnji, torej Dedek Mraz, je dokaj pozna iznajdba. V "socialističnih" deželah bi naj nadomestil in potisnil v pozabo Miklavža in Božička, kar pa mu ni nikoli čisto uspelo.
V članku preberemo tudi, kako skromna je bila nekoč božična večerja. Nič čudnega; dan pred božičem je bil strogi, torej zapovedan post.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Moj profil: prijavi se!

sorodno...