19.12.2011  |  Gregor Alič

Pismo Božičku

Seveda (več) ne verjamem v Božička – ne v tistega pristnega, finskega, še manj pa v tistega rdečega debeluha, ki nam ga prodaja najpopularnejša kemična pijača na svetu. Realnosti sem pogledal v oči nekje v prvih razredih osnovne šole, ko sem začel razmišljati, da če je Božiček vsemogočen in pridnim otrokom prinese vse, kar si zaželijo, zakaj mu potem v pismih zmeraj sporočam želje po nekih igračah in podobni šari, ko pa bi mu, recimo, lahko naročil videorekorder ali nov avto, ki so ga takrat s kreditom želeli kupiti starši. Tem je ob teh mojih izvajanjih seveda postalo jasno, da me počasi morajo postaviti na realna tla, saj bi se drugače začel zapletati v brozgo realnosti in domišljije, ki sicer ni nič kaj napačna, kadar govorimo na primer o pravljicah ali umetnosti, zna pa biti nevarna, kadar beseda nanese na življenje v (današnjem) svetu. Tako sem se do desetega leta poslovil od Božička – kar pa seveda (na srečo) ne pomeni, da tudi od daril. Kar se je spremenilo, je le, da sem se sedaj tistemu, ki me je obdaroval, lahko neposredno zahvalil.
A čeprav sem torej že kar veliko časa seznanjen z dejstvom, da Božička (pa tudi Miklavža in dedka Mraza) ni, postavimo danes to dejstvo v oklepaj, na stran, in mu vseeno napišimo eno pisemce glede želja, ki bi si jih v prihajajočem terminu, ko bo uradoval, želeli imeti dostavljene.
Torej, dragi debeluh, finski ali rdeči, vseeno, za letošnji božič ti pošiljam naslednje naročilo: nič. Od tebe si ne želim in ne pričakujem nič. Ne potrebujem ničesar takega, kar bi mi ti lahko nastavil po božično drevo. Torej, ni mi treba prinesti prav nič. A to ne pomeni, da boš letos, kar se mene tiče, ostal brez dela. Namreč, želim si, da bi letos naredil prav obratno, kot delaš ponavadi, in par stvari vzel s seboj. Jih stlačil v malho, potem pa odvrgel nekje, kjer ne bodo našle poti nazaj ali pa bodo preprosto nehale obstajati. Saj, če si tako sposoben, da svojo tolsto rit spuščaš po dimnikih, tlačiš skozi ključavnice in izvajaš podobne akrobacije, s tem ne boš imel prevelikih težav, mar ne? In če točno veš, kateri otroci so bili pridni in kateri ne, potem najbrž to veš tudi za odrasle, pa tudi za tiste stvari, ki niso dobre. Tako da ti za letos resnično predlagam, da razmisli o tem, da ne bi nič prinesel, ampak marsikaj odnesel. Tako v mojem primeru, kot tudi v primeru drugih, še več, v primeru cele Slovenije in končno tudi sveta. Saj vem, da je stvari, ki bi jih moral odnesti in dati v reciklažo ali uničenje, ogromno, a saj si vendar tak frajer, da to zate ne bi smelo predstavljati prav nobene težave.
Katere so te stvari, ki bi jih moral odnesti, jih enostavno zabrisati v koš? No, takole. Najprej bi moral odnesti…. Čakajte malo! Saj vendar Božička (pa tudi Miklavža, dedka Mraza ali kogarkoli podobnega) ni! Zakaj mu torej sploh pisati, se z njim v mislih pogovarjati, kakor da bi res obstajal, se pravi, zakaj neko pravljično bitje spravljati iz pravljic in bajk v realnost? Potem bomo začeli mešati ravno to, česar so me hoteli obvarovati starši, ko so mi razodeli resnico o Božičku.
A vseeno, nekaj od zgoraj zapisanega je pa res; stvari, ki bi jih namišljeni lik moral odnesti, slabe stvari, dejansko obstajajo. Pri vsakem od nas, v družbi, na svetu. Te stvari so še kako resnične, in še kako bi jih veljalo odstraniti, v dobro vseh nas. Tako da imam en predlog, ki ga lahko (ali pa tudi ne) premislite ob teh praznikih: če obstajajo stvari, ki bi jih veljalo odstraniti (ali pa tudi samo spremeniti), ne obstaja pa noben pravljični debeluh (finski ali kokakolni), se teh stvari lotite sami. Tako je. Sami sebi bodite Božiček, Miklavž, dedek Mraz in še kaj. Angažirajte se. Ali pa morda potrebujete kakšen starševski lik, da vam najprej (še enkrat) razloži, kako je ogromno odvisno od vas samih?

 

- deli z ostalimi

Komentiranje

Članek še nima komentarjev. Bodite prvi in pustite svoj komentar!

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Moj profil: prijavi se!

sorodno...