07.02.2012  |  Miša Pušenjak

Vreme še vedno ne omogoča dela na prostem, zato je malo več časa za branje in razmišljanje o tem, kaj novega lahko pridelamo tudi na domačem vrtu. Zadnjič smo spoznali dve novi plodovki. Danes bomo malo več spregovorili o paradižniku.

Paradižnik smo Slovenci že posvojili, čeprav je na naše vrtove prišel kar nekaj desetletij, lahko rečemo celo stoletij, kasneje kakor solata, fižol, zelje in čebulnice. K nam prihaja iz toplih krajev Južne Amerike, zato ni čudno, da nam povzroča več težav, kakor zgoraj naštete zelenjadnice.
Da ga sploh lahko pridelamo, ga vzgojimo iz sadik. Za vzgojo kvalitetne sadike potrebujemo veliko svetlobe, rastlinjak ali zimski vrt. Na okenskih policah vzgojene sadike seveda nikoli ne bodo tako kvalitetne kakor tiste iz rastlinjaka. Kljub temu pa ni nič narobe, če si domače seme ali seme priljubljenih sort posejemo tudi na okenskih policah. Za vzgojo kvalitetne sadike potrebujemo od 60 do 80 dni. To je treba vedeti, da lahko določimo rok setve. Na prosto ga presajamo po prvem maju, ne glede na temperature zraka je prej zemlja še prehladna. V rastlinjak ga lahko presajamo v prvi polovici aprila, točno kdaj, pa je odvisno od vremena v tekočem letu. Za presajanje na prosto ga torej posejemo šele konec marca, za presajanje v rastlinjak pa v sredini februarja. Pri presajanju prevelikih sadik lahko v nasprotju s splošnim prepričanjem prvi cvetovi odpadejo oziroma se sploh ne oblikujejo. Pridelek torej ne bo bolj zgoden, lahko je celo poznejši. Enako velja, če presajamo v prehladno zemljo ali sadik pred presajanjem ne utrdimo primerno, jih ne navadimo na hladnejše razmere na prostem.
Paradižnik potrebuje veliko hranil, vendar lahko pretirano gnojenje z organskimi gnojili (tudi s hlevskim gnojem) rastlino naredi občutljivejšo na krompirjevo plesen. Zato z gnojenjem ne pretiravati, prav posebej je treba biti pazljiv v rastlinjaku. Ta potrebuje 2,5 kg/m2 hlevskega gnoja, 3 l/m2 domačega komposta, pri kupljenih organskih gnojilih pa se držite navodil, priporočil in ne dodajte ene pesti, samo zato, da bo bolje raslo. Če je analiza zemlje pokazala, da so tla na vrtu pregnojena (nad 5 % humusa oz. organske snovi, preveč fosforja), potem količino izbranih gnojil še zmanjšamo.
Paradižnik sicer ne sodi na slab kolobar najbolj občutljive vrtnine. Vendar je kljub temu nujno, da je kolobar, menjava na istem prostoru in isti gredici, zasnovan in se ga držimo. Ker so njegove sorodnice tudi paprika, čili, jajčevec in krompir, je treba paziti, da na isto gredico oz. isto mesto te rastline ne pridejo pogosteje kakor vsako tretje leto na prostem. V rastlinjaku je tak kolobar še težje zasnovati. Sama svetujem, da je kolobar vseeno vsaj dvoleten ob zelo zmernem gnojenju. To pomeni, da pognojimo samo polovico rastlinjaka, na tisto polovico posadimo vse razhudnike (paradižnik s sorodstvom), ki jih kombiniramo s solato spomladi, motovilcem, špinačo in rukolo v jeseni. Na drugo polovico posadimo vse ostale rastline, lubenice, melone, bučke, kumare, nizek fižol in nizek grah (samo zgodaj spomladi), blitvo in dolgo vigno. Zgodaj spomladi lahko sadimo tudi zgodnje kapusnice, v poletni vročini te ne bodo uspevale, lahko pa posadimo tudi por in mlado ali stoletno čebulo. Vsako leto nato polovici zamenjamo.
Poleti potrebuje paradižnik veliko vode, vendar namakamo samo po koreninah, kapljično. Da bodo korenine sposobne najti čim več vode in hranil, presajamo sadike vedno globlje, kakor so rasle v lončku, presadimo jih lahko vse do prvih pravih listov. Izjema so le cepljene sadike, pri katerih mora biti cepljeno mesto kolikor je le možno nad zemljo. Na paradižnikovem steblu se namreč razvijejo dodatne korenine, če se to zgodi na žlahtni rastlini, ki je cepljena na močan koreninski sistem, potem je bilo cepljenje zaman.
V zadnjih letih je največ težav s krompirjevo plesnijo – paradižnik naenkrat počrni in propade. Tega se vsi zelo bojijo in se proti tej bolezni bojujejo na različne načine.
Kaj je torej pomembno? Začnemo z zdravimi krepkimi sadikami, ki imajo močan koreninski sistem. Prevelike sadike lahko pripomorejo k izgubi boja s to boleznijo. Sadike naj bodo velike od 15–20 cm in imajo 6–8 pravih listov, bel koreninski sistem, ki ni nagneten pri dnu lončka. Zmerno gnojenje je drugi pogoj, da ima rastlina kar največ energije za boj proti težavam, ki jih prinaša predvsem toplo vreme (do 28 oC) in veliko vlage. Pri temperaturah nad 30 oC in v suhem vremenu bojazni ni veliko. Zato so seveda strehe nad posevkom ali rastlinjaki resnično dobrodošle ob pogoju, da poskrbimo za ustrezen kolobar tudi tam. Ob posevku posadimo baziliko, ognjič ali kapucinke; te rastline pomagajo rastlini, da je na bolezni bolj odporna. Odstranjevanje zalistnikov je obvezno, saj povzročajo več vlage, rastlini kradejo hranila, energijo in jo s tem naredijo manj odporno.
Varstvo rastlin s kemičnimi sredstvi seveda pomeni, da bomo jedli manj zdravo hrano, česar si nihče ne želi. Na vrtu ne morete zagotoviti varne in pravilne uporabe kemičnih sredstev za varstvo rastlin, kar pomeni, da ne boste pridelali zdrave hrane. Lahko pa si pomagate z domačimi pripravki za varovanje paradižnika pred težavami. Uporabljamo jih vedno preden težave nastanejo. Naredimo si lahko pripravke iz rmana, kamilic, bezgovih listov in cvetov, šetraja, drobnjaka in ostankov vseh čebulnic. Iz kamilic, rmana, cvetov regrata in cvetov ognjiča skuhamo čaj tako, da liste in cvetove prelijemo z vrelo vodo in vse skupaj ohladimo. Ostale pripravke pa delamo z namakanjem v hladno vodo; čas namakanja je od 12 ur naprej. V trgovinah lahko kupimo pripravke iz izvlečkov njivske preslice, sojinega lecitina, česna ali iz naravnih glin. Rastlini lahko pomagamo tudi s pripravki, ki dvigujejo njeno odpornost, to so izvlečki koprive, regratovih cvetov in cvetov ognjiča, ki jih naredimo sami. V trgovinah kupimo izvlečke iz alg ali pripravke, ki vsebujejo aminokisline in vitamine. Vse te pripravke uporabljamo redno, vsaj enkrat tedensko v maju, juniju in juliju, kasneje pa po potrebi. Ko je zelo vroče, pa moramo rastlinam v rastlinjaku takoj, ko so nastavljeni prvi plodovi, zagotoviti tudi dovolj kalcija. Tega moramo dodajati prek listov , saj ga iz tal ne sprejemajo več. Veliko kalcija je tudi v mleku in sirotki (razredčimo 1 : 1) in v izvlekih kopriv. Dobite pa ga tudi v obliki listnih gnojil.
Seveda je pomembno tudi, da izberete odpornejše sorte. Žal so pri odpornosti v prednosti hibridi, ki jih prepoznamo po končnici F! za imenom. Cepljene rastline niso odpornejše, ker pa so robustnejše in lahko črpajo več hranil, jih plesen seveda napade veliko kasneje.
Vsi ukrepi skupaj lahko pripomorejo, da bo paradižnik preživel dalj časa tudi v neugodnih vremenskih razmerah. Ko pa je veliko dežja in je hladneje, kot se poleti tudi zgodi, pa se rastline srečujejo z velikimi težavami in jim običajno ne moremo pomagati.

 

- deli z ostalimi

Komentiranje

Članek še nima komentarjev. Bodite prvi in pustite svoj komentar!

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Moj profil: prijavi se!

sorodno...