Ptuj, 23.01.2012  |  Gregor Alič

Od sreče pijani in s smotrom zasvojeni
Sedmice ni. Lotko 6 je. 7 plus ni.
S temi kratkimi in jedrnatimi besedami nas je uradna spletna stran Loterije Slovenije v ponedeljek zjutraj seznanjala z rezultati nedeljskega žrebanja Lota, „najatraktivnejše klasične igre v Sloveniji” (tako je vsaj zapisano na spletni strani Loterije). To, da sedmice ni, je pomenilo tudi, da se bo mini norija, ki je v preteklih dneh zajela našo državo, nadaljevala vsaj še do srede, ko bo spet žrebanje kroglic in se bo tako spet ponudila priložnost, da čez noč postanete bogati. Kaj bogati, nesramno bogati! V naslednjem krogu bo vrednost sedmice najbrž znašala prek štiri milijone evrov. To pa je že kar zajeten kup (in ne kupček) denarja, s katerim ob pametnem gospodarjenju lahko brez večjih težav lagodno živite do konca svojega življenja, pa še potomci bodo lahko uživali sadove vaše sreče in dobrega nalaganja denarja. Seveda obstaja samo en malenkosten problem na vaši poti do milijonarja – sedmico morate najprej de facto tudi zadeti. Skratka, imeti morate srečo.
S srečo pa je takole. Kaj pravzaprav mislimo s srečo? Kaj poimenujemo z besedo „sreča”? Je to nekaj, kar dejansko obstaja in se odloča med to ali ono osebo? Se pravi, da je sreča neka entiteta ali nadnaravna sila, ki samostojno razmišlja, koga bo obdarila in koga ne? Skoraj tako kot kakšno božanstvo? Najbrž večina ljudi v kaj takega ne verjame; pa tudi templjev, posvečenih sreči, v katerih bi k njej lahko molili, ji prižigali sveče, darovali in nasploh izvajali celotno obredje, kot je to v navadi pri religijah, še nisem zasledil. Sreča torej ni nekaj, kar bi bivalo, se odločalo, razmišljalo in tako dalje. Dosti bolje bomo o sreči razmišljali, če jo poimenujemo in pojmujemo kot to, kar dejansko je – naključje. In bistvo naključja je, da je – naključno. V popolnem matematičnem smislu besede „naključno”. Naključje ne izbira, se ne odloča, ne pretendira na to ali ono osebo. Naključju je „vseeno”, ali ste majhni ali veliki, suhi ali debeli, kakšen nos imate in tako dalje. Naključje je bolj kot kaj drugega matematična verjetnost. Srečo torej moramo pojmovati kot naključje, kot verjetnost.
A glej ga zlomka: tudi če ne govorimo o sreči, ampak o naključju in verjetnosti, nas slej ko prej potegne v stil razmišljanja, ki se vsaj malce dotika ideje smotra in tudi naključju pripisuje „nenaključnost”. To se dogaja za to, ker naše (človeško) mišljenje v svojem normalnem vsakdanjem modusu ni sposobno misliti naključnosti. Naše vsakdanje mišljenje je namreč teleološko, v smislu da vsemu, kar se nam dogaja, kar zaznavamo, dajemo nek telos, smoter. Ljudje smo zasvojeni s smotrom in smotrnostjo. Vse, kar se nam zgodi, mora imeti nek razlog in nek smoter. Cilj, namen. Da bi se nekaj zgodilo naključno, popolnoma „brezveze”, ni naš običajen naraven način razmišljanja. Kar je po svoje razumljivo. Skozi (sto)tisočletja evolucije se je naš um razvil tako, da za vsak dogodek zahteva nek razlog in posledično tudi nek namen. To je bila ena izmed prednosti naše evolucije že tam v tistih afriških savanah, saj nam je tovrsten način razmišljanja omogočil preživetje. In prav ta isti način razmišljanja s pridom izkoriščajo organizatorji iger na srečo. Če k temu dodamo še človeški pohlep, potem dobimo kombinacijo, ki pri veliko ljudeh seveda mora vžgati.
A ne pozabimo – naključje je naključno. Četudi to zveni tavtološko, vendarle ni. Tako da če res želite obogateti, priporočam, da se lotite česa produktivnega, ne pa zasledovanja naključij.

 

- deli z ostalimi

Komentiranje

Članek še nima komentarjev. Bodite prvi in pustite svoj komentar!

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Moj profil: prijavi se!

sorodno...