Ptuj, 19.01.2012  |  Liljana Klemenčič

PELE – MELE Malo tega in malo onega z vseh vetrov navlečenega premišljevanja bom stisnila v današnjo Knjigarnico. Verjetno je to mojo možgansko (bolje rečeno: drobno sivocelično) nevihto povzročilo več dejavnikov, ki so, kot je to običajno, izraženi skozi mikro in makro družbeno stanje – a tudi skozi »domače branje«.

Četudi se izogibam, kolikor je mogoče, posedanju pred TV-ekranom in se skušam požvižgati na temo oblikovanja nove vlade, si ne morem kaj, da me vsaj dvakrat ne prešine misel: vsem tem tipom, ki mencajo in mezijo v parlamentarnem poslopju, po bifejih in gostilnah, kjer eni pijejo čaj, drugi pa razlagajo, kako in s kom so jedli tortice, vsem tem bi morali odmeriti zelo skromen, nujni delež akontacije minimalne plače. To, kar delajo, in kako se vedejo in šopirijo, to je najslabši delovni vzor. Pfej! Najprej zvabijo narod na glasovanje, a sami potem ne glasujejo; se sploh ne čudim, da so štirje celo očitno nepismeni – oddali so neveljavne glasovnice. Presneto, če so izvoljeni, naj začnejo resno in odgovorno delati, ne pa se levo in desno in sredinsko na vse pretege hecati in iskati neke osebne pozicije. Narod pa vso to spakedranščino plačuje! Še sneg nima veselja pobeliti deželice, v kateri je parlament tako nesposobno gnezdo!
Tako, z bolj makro zadevami sem končala, čeprav bi lahko še marsikaj dodala (npr.: negativne zasevke z naslova neoliberalnega divjega kapitalizma in korporacijskega centralizma, kulturni eksecizem, klerikalni gospodarski razvrat, ekološki razkroj, politično nehigieno in korupcijo, gospodarsko in versko zavist in nestrpnost, elitizem …), pa ne bom, ker je življenje le drobir, ki se lahko naslednji hip razdrobi in podrugači. In včerajšnje osrednje teme postanejo povsem nepomembne. Zato prebiram in ponavljam starodavne stihe (Ogledalo srca: Kabir. Prevedel in izbral Žiga Valetič, 2005) in jih spominsko izbiram tudi zaradi ta teden preminule odlične šolske knjižničarke iz Velike Nedelje Štefke Pečar (1957–2012):
Oh, razum, vse se zgodi,
ko nastopi čas za to.
Vrtnar lahko drevo zalije stokrat,
toda sadje bo zraslo,
ko bo prišel pravi letni čas.
Pele – mele se mi dogaja morda zaradi nakopičenega branja, ki se ga nekako ne morem lotiti: ne gre mi tako zares brati in pri eni knjigi do konca ostati. Tako čakajo na pravi bralni čas naslednji naslovi (morda vas zamikajo): Ne zdaj ne potem (Lars Gustafsson. Prevod Sara Grbovič. Študentska založba, 2008), Soba (Emma Donoghue. Prevod Tea Mejak. Mladinska knjiga, 2011), Zakaj je babica jezna (Lela. B. Njatin. Ilustracije Alenka Sottler. Center za slovensko književnost, 2011), Ljubezni (Jurij Hudolin. Nova revija, 2009), Če ti ni kaj prav, se pa izseli (Miha Mazzini. Goga, 2011), Sušna doba (Gabriela Babnik. Študentska založba, 2012), Nesmrtna zgodba (Jiri Kratochvil. Prevedla Nives Vidrih. Cankarjeva založba, 2001), Sporočila iz sna in budnosti (Lojze Kovačič. Mladinska knjiga, 1987), Nekropola (Boris Pahor. Mladinska knjiga, 2011), Sojenice (Jonathan Littell. Prevedla Vesna Velkovrh Bukilica. Mladinska knjiga, 2010) … In priznam, da sem v nekaj dneh prebrala dnevniške zapiske pesnika Janeza Menarta (knjiga, ki je nekako nesrečno izdana in nato izvzeta iz prodaje) – ni knjiga za prijetno branje, ampak nasprotno. Zelo nasprotno.
Snega pa še vedno od nikoder!

- deli z ostalimi

Komentiranje

Članek še nima komentarjev. Bodite prvi in pustite svoj komentar!

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Moj profil: prijavi se!

sorodno...