Sv. Tomaž, 24.11.2011  |  Viki Ivanuša

Krajevna organizacija Sveti Tomaž in Medobčinska lokalna akcijska skupina Ormož, Središče ob Dravi in Sveti Tomaž sta v novembru, mesecu boja proti zasvojenostim, pripravili pogovorni večer z naslovom Pot, ki se nikoli ne konča …, kajti nekdo, ki je bil odvisen od drog, bo moral preostanek življenja živeti drugače in se vsak dan znova upirati skušnjavi.

V kulturnem domu Sveti Tomaž je svojo življenjsko zgodbo z obiskovalci delil Samo Avguštin, z njim pa se je pogovarjala Mateja Hržič.
„Začetek je bil alkohol, ki je bil pri nas doma vedno prisoten, na mizi je vedno stala steklenica vina ali šnopsa. Nihče mi ni preprečil, ko sem si začel tudi sam natakati. Ker sem imel neke težave, sem pri psihologinji dobil apaurin. Kolega mi je povedal, da je odličen v kombinaciji z alkoholom. Bilo je dobro in jemal sem vedno več in vedno pogosteje. Doma tega ni nihče prav opazil, glavne so jim bile ocene. Pomembno je bilo, da sem pazil na sestro, in nikogar ni zanimalo, kaj se dogaja z mano. Bil sem priden učenec, rad sem bral, knjiga je pomenila beg iz družine. Ko nisem mogel ubežati, pa sem spil kozarček,“ je bil iskren Samo Avguštin, ki je izkusil življenje odvisnika, zdravljenje in težave, ki jih postavi življenje pred zdravljene odvisnike.
V času odvisnosti je preizkusil vse možnosti opoja - tablete, pivnike LSD, heroin, kokain. Danes je zelo aktiven, dokaj zadovoljen s svojim življenjem in vidi svoje poslanstvo v tem, da pomaga drugim. Piše članke, svetuje, rad pa tudi pove svoje izkušnje.
Za zdravljenje se je odločil zaradi sebe, da bi lahko postal boljši oče svoji hčerki Sanji. Na zdravljenju je bil v Ormožu, na Pohorskem dvoru in v skupnosti Dona Pierina. „Če ne bi bilo Pierinove komune, me danes ne bi bilo več med vami. Tam sem spoznal svoje napake, jih načrtno odpravljal, se učil delati stvari, o katerih nisem niti sanjal. V komuni sem se naučil kuhati, peči kruh, kuhati za ljudi s posebnimi potrebami - alergike, diabetike. V uri in pol sem skuhal obrok za 16 ljudi. Delali smo z živino in v gozdu, čistili … To je bila prava šola življenja. V komuni ni bilo zdravstvenega osebja, bili smo sami odvisniki. Pazili smo drug na drugega in vsak sam nase. To je najboljši nadzor. Zvečer smo sedli okrog mize in se pogovarjali o delu čez dan, o odnosih, o družini, dvakrat tedensko smo imeli filmski večer. Tam sem prvič začutil družino, pripadnost,“ pove Samo Avguštin, ki vedno poudarja, da je zdravljen in ne ozdravljen, kajti od vsakega posameznika je odvisno, ali bo z drogami nadaljeval ali popolnoma prekinil.
Jožica Rajh, predsednica krajevne organizacije RK Sv. Tomaž je prepričana, da je v našem okolju preveč alkohola in drugih drog: „Mladi so o posledicah nepoučeni ali pa informacij ne jemljejo resno. Saj se šole angažirajo, da bi jih poučile o nevarnosti drog, a statistika pogosto kaže drugače. Zasvojenost za seboj potegne številne socialne probleme in pogosto tudi razpad družine. Žal so preventivni programi preslabo obiskani. Na predavanju je bilo okrog 50 ljudi, čeprav so bila vabila poslana v vsa gospodinjstva, učenci višjih razredov pa so dobili celo osebna vabila. Ljudje si zatiskajo oči pred dejanskim stanjem.“

 

- deli z ostalimi

Komentiranje

Članek še nima komentarjev. Bodite prvi in pustite svoj komentar!

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Moj profil: prijavi se!

sorodno...