Ptuj, 19.12.2011  |  Miša Pušenjak

Naša soba je bila v nedeljo že lepo razsvetljena, saj smo prižgali četrto svečko na adventnem venčku – svečko ljubezni. To pa pomeni, da je pred nami najlepši družinski praznik, božič. Tudi sneg je čez vikend pobelil naše kraje, le nekoliko premalo ga je bilo. Žal kaže, da se moje večne sanje o belem božiču tudi letos ne bodo uresničile.

Na vrtu nimamo kaj početi, samo lučke lahko postavimo in prižgemo, da nam bodo lepšale praznike. Pri tem pa ne pozabiti na ptice pevke. Letos imajo sicer v naravi še dovolj hrane, kljub temu pa jim lahko v krmilnice natrosite nekaj semena. Na tak način jih boste navadili hoditi na vaš vrt, poleti pa vam bodo vašo skrb vračale s petjem in uničevanjem škodljivcev. Vendar ne smejo postati odvisne od vaše skrbi, zato naj bo krmilnica občasno tudi prazna. Za kose nastavljamo jabolka, ki jih narežemo. Kosi poleti pospravijo veliko gosenic, zato so dobrodošli prebivalci našega vrta. Vendar ne marajo škropljenih jabolk. Uživali pa bodo v tistih nekoliko nagnitih, celo črvivih iz starih, zapuščenih visokodebelnih dreves. Ko je hladno, pride pticam prav tudi maščoba. Ob kolinah se spomnite nanje in jim obesite nekaj maščobe na drevesa.
Nakup božičnih drevesc
Najpomembnejši opravek v tem tednu bo prav gotovo nakup božičnih drevesc. Pred nami je večna dilema: živo drevesce ali umetna smreka. Mnogi menijo, da z nabavo in krašenjem živih, odrezanih smrečic škodujemo naravi. Pa nimajo prav, razen če seveda te smrečice nenadzorovano »kradejo« po gozdovih ali celo kje drugje, kot se pri nas kljub vsemu rado dogaja. Drevesca, ki imajo nalepke, pa so vzgojena v ta namen ali pa odžagana tam, kjer je nasad nasajenih smrek pregost in jih je treba redčiti. Zato nam tak nakup ne sme povzročati slabe vesti.
Takšna porezana drevesca imajo izredno prijeten vonj, lahko jih okrasimo, a žal imajo kratek rok trajanja. Zelo hitro jim pričnejo odpadati iglice. Meni je bilo vedno najtežje izbrati pravo rastlino, vedno sem uspela izbrati tako, ki je takoj pričela izgubljati iglice. Potem pa sem nekje prebrala ta nasvet. Z rastlino pred nakupom nekajkrat močno udarimo ob tla. Pri tem ne sme odpasti veliko iglic. Pogledamo tudi rez na deblu, ki mora biti svetel in ne sme biti zasmoljen. Nazadnje pogladimo iglice v nasprotni smeri rasti. Če se hitro vrnejo v naravni položaj, imate v roki drevesce, ki vam bo popestrilo božične in novoletne praznike.
Smrečico običajno kupimo kar nekaj dni prej, kot jo krasimo. Sama sem zagrizen pristaš tega, da je za krašenje smrekice edini pravi datum 24. december, saj je edino ta datum del tradicije. Ko izbrano drevo prinesete domov, ga dajte v vedro z vodo, še prej pa mu po možnosti odrežite del debla – tako kot spodrežemo rože za v vazo. Tudi ko ga bomo okrasili, je bolje, da namesto križa, ki nam pomaga, da smrečica stoji, izberemo posode z vodo. Lahko si jo pripravite tudi sami. Lepo posodo napolnite s peskom ali večjimi kamenčki ali prodom, da bodo držali smrečico, vmes pa nalijete vodo. Seveda je treba to vodo kar pogosto dolivati, posebej – po mojih izkušnjah – prve dni, ko prične izsušeno drevo piti vodo.
Danes mnogi raje kupijo še rastoča, živa drevesca. A ta ne smejo biti dolgo v ogrevanih prostorih, če želimo, da preživijo potem na prostem. Posajeno drevesce doživi pri prehodu na toplo velik stres. Zato ga imejte po nakupu zunaj na mrzlem čim dalj časa; tudi prostor, kamor ga postavite, naj bo, če se le da, hladen. Če to ne gre, ga čimprej po praznikih spet prestavite na hladno, da se ne prebudi in prične gnati novih poganjkov. Najbolje je zanj jamo izkopati že prej v novembru, da se lepo prezrači. Spomladi ga lahko potem čim prej posadimo na prosto. Sedaj je seveda za izkop jame že prepozno. Skrbite, da bo zemlja v loncu zmeraj vlažna.
Ali veste, da krašenje smrečic sploh nima dolge brade? Wikipedia me je poučila, da so to pričeli v Livoniji (danes Estonija in Latvija, ti dve državi se še zdaj prepirata, katera je imela postavljeno prvo okrašeno drevo) v 15. stoletju, običaj pa se je prenesel v severno Nemčijo v 16. stoletju, pri nas, v slovenskih domovih, pa se je pričelo šele po 2. svetovni vojni. Zelenje drevesa predstavlja večno življenje, prvotno svečke, danes pa lučke pa so številne zvezde na nebu. Sprva so bila okrašene samo z jabolki, kasneje so pričeli dodajati druge, naravne okraske. Kaj smo danes razvili iz te stare tradicije, vemo vsi.
Prazniki pred nami so prazniki miru in pričakovanja novega življenja. Poki petard pa bolj spominjajo na vojno, ki si je prav gotovo nihče ne želi. Poleg tega so za mnoge divje prebivalce narave in tudi domače ljubljenčke petarde največja nočna mora. Vsi, ki menite, da imate radi naravo, da skrbite zanjo, se boste pokanju petard in s tem velikemu uničevanju številnih drobnih življenj v naravi prav gotovo odpovedali. Vsi lastniki domačih živali pa poskrbite, da bodo živali na varnem, da jim čim bolj olajšate stresno obdobje, ko jim hrup in pokanje uničuje živce.

 

- deli z ostalimi

Komentiranje

Članek še nima komentarjev. Bodite prvi in pustite svoj komentar!

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Moj profil: prijavi se!

sorodno...