29.11.2011  |  Gregor Alič

Za uspešno Slovenijo z novim zaupanjem in metlo.

Volitve so pred vrati, in kot je v času neposredno pred tovrstnimi podvigi nacije v navadi, je napočil čas, da dodamo svoj državljanski doprinos k splošnemu stanju demokracije in političnega zdravja naroda ter preverimo, kaj nam imajo skupine tekmovalcev (torej politične stranke in gibanja) na letošnjih volitvah povedati. Ker pa vsi vemo, da so programi strank pisani bolj v namene zmage na volitvah in nekoliko manj kot resnični načrti strank, v kolikor se jim te mokre sanje tudi uresničijo, jih bomo ignorirali.
Kako pa torej lahko sodimo stranke, če ne po njihovih programih, porečete? Kaj je merilo? So to ustanovni akti strank? Njihovi statuti? Razne preambule, kodeksi in podobne reči? Mah ja, za te velja enaka ali celo ista zgodba kot za njihove predvolilne programe. Kaj torej še preostane? Pričeske vidnih članov? Njihove obleke? Zloščeni čevlji? Tudi ne – če bi stranke sodili glede na to, potem bi slej ko prej ugotovili, da so si v svoji ''kravatavosti'', ''zloščenosti'' in polizanosti vse bolj ali manj enake. Kaj je torej tisto, kar nam sporočajo stranke? Po vsem zgoraj naštetem ostane še nekaj, kar je hkrati aktualno in zelo sporočilno, le potruditi se moramo, da bi to razumeli. Ta pokazatelj, lakmusov papir, so volilni slogani. Z njimi stranke marsikdaj sporočajo več, kot bi želele, in tako razkrivajo nekaj svoje osebnosti. Pa poglejmo na hitro pri nekaterih posameznih primerih, za kaj pravzaprav gre.
Najprej vzemimo do sedaj največjo stranko, ki to po volitvah skoraj zagotovo ne bo več. Kaj nam s plakatov sporoča SD? ''Naprej.'' Kratko in jedrnato. Ampak tukaj manjka ključen podatek – kam ''naprej''? Življenje je že večkrat pokazalo, da samo riniti ''naprej'' brez pravega cilja dostikrat pravzaprav pomeni nazadovati. Kako torej? Kam naprej? Naprej v še večjo krizo? Naprej v pogubo? Naprej v životarjenje? Kajti sedanja pozicija in trend nista najboljša, tako da ''naprej'' vezano na trenutno stanje ne pomeni nujno kaj dobrega – razen seveda, v kolikor pri SD mislijo, da so v zadnjem mandatu briljirali in da je pač treba briljirati ''naprej''. To pa kaže predvsem na relativno samovšečnost stranke in voditelja (kar seveda velja tudi za veliko večino drugih strank, niti najmanj ne zgolj za SD).
Gremo, hm, naprej – k dosedanji največji opozicijski stranki, ki bo, kot kaže, v prihodnjem mandatu zamenjala pozicijo z zgoraj omenjenimi ''naprej'' zanesenjaki. Kaj torej pravijo pri SDS-u? Trdijo, da so ''pametna rešitev'' (kar sicer zase trdijo pri vseh strankah). Pametna rešitev? Pametna rešitev za kaj? Ali morda bolje – pametna rešitev za koga? Za par izbranih? Privilegiranih? Pa tudi v primeru, da se pri SDS imajo za pametno rešitev za vsakogar in za vse, ni to izjemno pretenciozna, celo narcisoidna trditev? Kako bi na vas gledali ljudje, ko bi hodili po tej naši deželi in vsevprek razglašali, da ste prav vi (in pri tem sloganu je implicitno vsebovana tudi postavka, da samo vi in nihče drug) ''pametna rešitev''? Bržkone bi prej ko slej v obraz dobili, da nehajte soliti pamet in se brigajte zase. Med pametnim in pametnjakovičem je namreč izjemno tanka črta, ki se jo lahko zelo hitro prestopi. Skratka, tudi tukaj lahko zasledimo relativno samovšečnost, hkrati pa še potencialno izključujoč odnos (''samo jaz sem pametna rešitev, in v kolikor se s tem ne strinjaš, si pač bebo in nimaš pojma'').
Dva nova igralca na političnem kramarskem sejmu, ki jima kaže kar dobro. Župan Zoran s svojo Pozitivno Slovenijo in ne-več-tako-priljubljen kandidat za prvo mesto v kategoriji ''najbolj zaželen moški za zeta'' Virant. Pri Zokiju je vprašljivo že samo poimenovanje njegove združbe, saj ''pozitivno'' v Pozitivni Sloveniji nikakor ne more pomeniti zgolj nečesa pozitivnega (heh), ampak ima lahko precej slabo konotacijo. Premislite tole: Slovenija pozitivna na testu nestrpnosti, Slovenija pozitivna na testu nepotizma in korupcije, in tako dalje. Zraven tega se Zoran postavlja tudi z udarim ''Bolje'', k čemur lahko podamo precej podoben komentar kot k prej omenjeni SDS. Virant s svojo Državljansko listo Gregorja Viranta zastavi zadevo malce širše in govori o ''ekipi za prihodnost'', pa o ''boljši Sloveniji'', zmernosti, sodelovanju in tako dalje; skratka, ponavlja stvari, ki jih govorijo tudi drugi, a so predolge, da bi jih strnil v en slogan. Hkrati vrača svoj denar v proračun, s čimer pa ne pripomore toliko k temu, da bi ljudje hvalili njegovo gesto, ampak se pravzaprav še bolj sprašujejo o etičnosti izvora denarja, ki ga vrača.
Pri ljudski stranki se zdi, da vse upe polagajo na paradnega konja Radovana Žerjava, ki je ''pripravljen na novo zaupanje'' (zakaj bi ga potreboval – ali je dosedanje zaupanje izgubil, da potrebuje novega?), kakor tudi pri upokojencih v ospredje rinejo (oziroma se rine kar sam) Karla Erjavca, ki je, kot sam meni, garancija ''Za uspešno Slovenijo'' (o dolgočasnosti in originalnosti slogana si lahko svoje mnenje ustvarite sami). Jelinčiča in njegove, ki pravijo, da želijo ''Pomesti Slovenijo'', bodo morda pometle že kar same volitve, saj jim trenutno ne kaže, da se bodo zrinili v parlament (čeprav pri Jelinčiču nikoli ne veš). Za LDS in Zares pa se tako ali tako zdi, da še sami sebe ne jemljejo več resno.
Toliko o sloganih trenutno (še) največjih strank. Kako bo po novih volitvah, bomo izvedeli čez manj kot en teden. Takrat bodo strankarski slogani pozabljeni in odstavljeni na oddaljen košček smetišča zgodovine. Koga voliti pri teh visokoletečih sloganih? Hja, obilo sreče - kaj drugega naj vam rečem?

 

- deli z ostalimi

Komentiranje

Članek še nima komentarjev. Bodite prvi in pustite svoj komentar!

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Moj profil: prijavi se!

sorodno...