Knjižnica Ptuj, 03.11.2011  |  Liljana Klemenčič

Mraz je prišel nenadoma, tako kot pride vse, kar je slabega. V eni sami noči je odprl srebrne duri in pridno trosil smrtonosna zrna. Občutljivo uho je ujelo šumenje, kot bi kdo sipal žito v mlinsko prizmo. To je pomenilo, da je temperatura padla pod štirideset stopinj Celzija. Sneg je postal modrikast in je zabrisal mejo med nebom in zemljo. Sonce je zdaj, oropano blišča in okradeno sija, tlelo v proletarski bedi. Oster hlad je pil njegov živorodni topli napitek, zato so nas morali pred smrtjo varovati ogenj, ljubezen in tristo gramov kruha z dodatkom celuloze in plev, kolikor nam ga je na dan pripadalo. Kadar pa smrt stoji na pragu, ko že spleta gnezdece v tebi, tedaj se okrepi želja po življenju in takrat si sposoben gore premikati z enega kraja na drugega, pa tudi vstati od mrtvih.

Pravkar ste, dragi bralci Knjigarnice, prebrali začetek poglavja Zibka, osme vezane spominske črtice od osemnajstih (Mornarska majica, Pridiga na gori, Nefretete, Klovn, Laboda, Rdeči šampanjec, Jurodiv, Misija, Srečanje, Saša, Krsta, Sobolja kapa, Špricanje šole, Evropski grob, Molitev, Ljubezen, Ponavljanje Joba), ki si sledijo v noviteti z naslovom Modrikasti sneg, avtorja Piotra Bednanskega (1938), založbe Piano iz Ljubljane. Literarni prostor je zakotni kraj v Sibirji, kazensko Stalinovo naselje, ki ga je težko doumeti in razumeti. Osrednji literarni lik, pripovedovalec zgodbe, je enajstletni deček poljskega rodu, nenavadno odrasel in pesniško občutljiv, izredno vdan svoji materi in iskanju božjega v temini najbolj krutega Stalinovega režima. Kratka naslovljena poglavja vodijo bralca skozi mozaik težko doumljivih razmerij, prigod in odnosov, ki sooblikujejo dečkovo odraščanje. Grozljiv, a preživljiv svet, ki mu je priča bralec v knjigi Modrikasti sneg, je slovenski založnik neverjetno zaobjel z naslovnico pričujoče knjige: fotografija mojstra Stojana Kerblerja z naslovom Sam (1966) upoveduje prav isto dimenzijo pobiča, ki je otrok in starec hkrati. Kako nenavadno je to ujemanje, sočasje Sibirije in Haloz, čeprav so zgodbe povsem drugačne, ne sočasne, a vendar si predstavljam, da je Petja iz Modrikastega snega prav tako gledal izpod sobolje kape. Predstavljam si, da je Sam v svojem izrazu oči in ustnic na las podoben Petju. In šal in ovratnik prevelikega, zelo prevelikega plašča. In senca klobuka čez čelo …
Pomišljam o nepredstavljivem, ki ga je sposobna ujeti, zaznati, povedati, poiskati le umetnost.
Le umetnik lahko sporoča s sliko, besedo, zvokom, gibom ali drugim izrazilom resnično pomemben svet – svet srca, duha in območja vseh notranjih obzorij, ki posebej v najtežjih življenjskih okoljih, situacijah pomenijo preživetje, nadkrilijo smrt.
Torej je bil Vadim, če je izbral samomor, še človek. Pa vendar nisem šel na njegov pogreb. Nisem se mogel premagati; nekaj mi je vztrajno prigovarjalo, naj ostanem doma. Tudi nihče drug iz našega razreda ni šel. Naslednji dan se je mraz okrepil. Temperatura je padla pod petinštirideset stopinj, in jaz sem s škodoželjnim zadoščenjem pomislil, da bo morda zdaj Vadim Kirilovič le okusil gulag; delil bo usodo mojega očeta in tistih, ki jih je poslal tja. A to so bile samo moje otroške sanjarije. Grob se nikoli ne spremni v gulag, umrlega ne bo nihče prisilil iskati zlato. Grob je osvoboditev od tega sveta. Celo za krvnike (str. 95 v knjigi Modrikasti sneg).
Modrikasti sneg je prevedla Tatjana Jamnik. Knjiga je izšla s podporo inštituta za knjigo – prevajalskega programa iz Poljske in javne agencije za knjigo iz Slovenije. Knjigo Modrikasti sneg, prevedeno v številne tuje jezike in ekranizirano v TV-film leta 1997, nagrajeno z eminentno nagrado poljskega sklada za kulturo, priporočam učencem od sedmega razreda dalje, srednješolcem in odraslim bralcem.

 

- deli z ostalimi

Komentiranje

Članek še nima komentarjev. Bodite prvi in pustite svoj komentar!

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Moj profil: prijavi se!

sorodno...