06.12.2011  |  Gregor Alič

Zgolj še tokrat bom zatežil s politiko, potem pa obljubim, da bo nekaj časa mir. OK?

Pa si najprej malce osvežimo spomin z likom in delom Bedanca, literarnega Vandotovega (anti)junaka in enega izmed glavnih likov filmov o Kekcu. Tole lahko o Bedancu zasledimo na slovenski verziji wikipedije (odlomek): ''Bedanec nastopi kot literarni lik v delih Josipa Vandota. Je hudoben, močan divji lovec, ki neprestano lovi gozdne živali. Ustrahuje in povzroča težave glavnemu junaku Kekcu ter njunima prijateljema Mojci in Rožletu /…/ Okrutno ravnanje Bedanca je posledica takratne družbe oz. socialnega načina življenja, kjer je prevladovala t. i. socialna ogroženost, lakota, reja in služenje. Bedanec nastopi kot vsemogočni junak, ki v določenih situacijah stre Kekčevo pogumnost. Iz dela je razvidno, da je družba imuna na tovrstno dejanje Bedanca ter da starši ne pomagajo svojim otrokom, ampak se le-ti morajo sami boriti. V zgodbi je Bedanec predstavljen v zelo negativni luči in za njegovo početje ni opravičila, pa vendar lahko v njem najdemo neko hudomušno ravnanje, ki celo pripelje do občutka prisrčnosti. Na koncu se Bedanec izkaže kot mož beseda, saj zapusti tiste kraje, prav kakor je obljubil.'' (''Bedanec'', Wikipedija, prosta enciklopedija. Fundacija Wikimedia. Ponedeljek, 5. 12. 2011. http://sl.wikipedia.org/wiki/Bedanec)
Kdo je v slovenski politiki Kekec, kdo Rožle, kdo Mojca in kdo Bedanec, tukaj ne bomo presojali – vsak ima namreč svoje kandidate za omenjene vloge, če ne drugega, vsaj za Kekca, odrešenika, in Bedanca, pretežnega zlodeja. Osredotočimo se raje na prizor iz Kekčevih Ukan, ko Bedanec v opoju bakhtantske norosti kriči v kletki ujetemu Brinclju, da naj na svojo piščal igra bolj divje veselo, ob tem pa z nogo topotajoče veselo tolče ob tla.
Kakšno povezavo ima ta prizor surovega veseljačenja z nedeljskimi volitvami, vprašate? Veliko in neposredno – vsaj s prizori veselja tistih strank, ki so bile izvoljene v parlament (čeprav se nekaterim niso uresničili napovedani cilji). Tudi v največji poraženki teh volitev najprej ni bilo zaznati pretirane žalosti, ampak smo lahko spremljali pesem in skupinsko plesno rajanje (mimogrede, izredno ironično je, da je stranki igrala skupina Victory, kar po angleško pomeni ''zmaga''). O nehigieničnih in glede njihovega prihodnjega ravnanja nadvse zgovornih napovedih prvaka stranke o novih predčasnih volitvah tukaj ne bomo kaj dosti razpravljali, saj so dovolj same po sebi; ostanimo pri plesu, petju in rajanju.
Podobne prizore (morda z malce manj skupinskega poplesavanja) smo lahko spremljali tudi pri presenetljivem zmagovalcu volitev Zoranu Jankoviću in pri njegovih. Veseli obrazi, smeh, šale, čestitke in tako dalje. Tega je bilo dosti tudi pri Pahorjevi SD, ki je pridobila več, kot je upala, pa pri Virantu, Desus, SLS in povratnikih, NSi – skratka pri vseh strankah, ki so se uvrstile v parlament.
Vprašanje, ki se ga ob teh prizorih absolutno moramo vprašati – ki ga pravzaprav moramo vprašati vse te stranke –, je naslednje: Ali so vsi izvoljeni slepi? Ali se ne zavedajo situacije v državi in naporov, ki bodo potrebni, da se izvlečemo iz te kloake, v katero se pogrezamo? Se ne zavedajo naloge, ki jih (vse, tudi bodočo opozicijo!) čaka, da se tako prostodušno, volilno-pijano veselijo? Ali pa pri vsem skupaj res gre zgolj za moč, zmago in zasedanje stolčkov, ne pa za nas, ki živimo na tem koščku Zemlje? Odgovor na to vprašanje je, bojim se, malce manj vesel, kot pa je bilo vzdušje, ki ga je bilo moč v nedeljskih večernih urah spremljati na malih ekranih.

 

- deli z ostalimi

Komentiranje

Članek še nima komentarjev. Bodite prvi in pustite svoj komentar!

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Moj profil: prijavi se!

sorodno...