19.12.2011  |  Dženana Kmetec

Po prvencu Gorana Vojnoviča romanu Čefurji raus, ki je dosegel izjemen uspeh, saj je najbolj brana knjiga po osamosvojitvi, je na policah že njegova druga zgodba. Knjiga z naslovom Jugoslavija, moja dežela je bila razprodana v samo treh dneh. Avtor jo je prejšnji četrtek predstavil tudi na Ptuju.

Bolj prikladnega časa za gostovanje Gorana Vojnoviča v našem mestu si skorajda ne bi mogli predstavljati. Ob tem, da je izšla njegova dolgo pričakovana druga knjiga, je avtor tudi eden izmed podpornikov »trenirkarskega« protesta.

Pred tremi leti je knjiga Čefurji raus doživela težko ponovljiv uspeh. Kot pravi Vojnovič, ga je ravno uspeh »čefurjev« gnal k pisanju druge knjige. Čeprav je pisanje druge knjige precej težko delo, saj pisatelj na sebi nosi neko breme pričakovanj, Vojnovič pritiska pri pisanju ni čutil. Temo, ki se je je lotil tokrat, precej redko zasledimo pri sodobnih pisateljih v Sloveniji. Zgodbo o zločinih, ki so se dogajali med vojno po razpadu Jugoslavije, je Vojnovič zmehčal z zanimivo družinsko zgodbo. Čeprav gre za resno temo, je pisatelj vanjo vnesel dozo humorja in nostalgičnosti. Jelka Ciglenečki, urednica pri Študentski založbi, ki je knjigo izdala, pravi, da so drugi Vojnovičev roman nestrpno čakali ter da je po njenem mnenju še boljši od prvega. »Čeprav je težka tema, se roman bere,« pravi urednica.
Zakaj se je lotil teme, ki se je drugi izogibajo, Vojnovič pravi: »Čeprav moja generacija ne govori veliko o tem in tudi ne piše, mene balkanska vojna zadeva in boli.«
Zgodba je začela nastajati takoj po izidu prvenca, po dveh letih trdnega premisleka in zasnove pa se je avtor lotil pisanja. Januarja je v roke vzel pero, pred nekaj dnevi pa je knjiga že prišla na prodajne police. »Natančno sem premislil, kam želim priti. Sem eden tistih avtorjev, ki želijo imeti jasno dramsko strukturo in cilj, preden se lotijo pisanja. Bilo pa je res garaško delo,« o nastanku knjige pravi avtor, ki meni, da se tudi v tej knjigi čuti balkanska tragikomičnost, ki mu je blizu. Čvrsta in napeta zgodba, polna humorja, pa nosi v sebi nekaj pomembnih ciljev. Ob tem, da je želel bralcem predstaviti zgodbo o razpadu Jugoslavije, vpeto v zanimivo družinsko pripoved, je Vojnovičeva želja predstaviti našo ujetost v razmišljanje, da je za vse možno najti opravičilo in da posameznik ne more spremeniti ničesar. Sam na takšne trditve namreč ne pristaja. Prepričan je, da smo vsi soodgovorni za to, da je družba v krizi. »Ne bom rekel, da se da spremeniti svet, umetniki pa lahko prispevamo svoj delež k pozitivnim spremembam,« še dodaja Vojnovič.
Ob tem je spregovoril tudi o »odtujitvenem« efektu, ki ga je sam čutil pri pisanju knjige. Prepričan je, da je balkanski fatalizem in ujetost v razmišljanje, da za vse lahko najdemo opravičilo, neponovljiv. Ne pristaja na trditev, da se zločin upravičuje z drugim zločinom. Po njegovem mnenju pa se stanje na Balkanu ne spreminja na bolje, saj to ni v interesu tamkajšnje politike.
Čeprav je torej literatura osnova, je Vojnovičeva želja globlja kot le privabiti bralca. Njegov namen je spodbuditi kritično razmišljanje in poglabljanje v zadeve, ki si pozornost zaslužijo.
S kakšnim naslovom bo izšla zgodba o razpadu Jugoslavije, v katero je vpeta zgodba o glavnem junaku, ki povsem naključno izve, da njegov oče ni mrtev, kot so mu trdili, temveč da je obsojen vojni zločinec, ni bilo znano vse do izida knjige. Po besedah Vojnoviča je bila izbira zelo težka. V igri je bilo več kot 100 naslovov, izbran pa je bil tisti, ki je po mnenju avtorja najprimernejši. V šali celo pravi, da ne bo imel težav pri prevajanju v druge jezike, saj se je beseda »dežela« južno od nas zelo dobro prijela.
»Dober štos je treba znati zaključiti«
Pričakovala sem, da boste na predstavitev knjige prišli v trenirki?
»Mislim, da smo to akcijo speljali uspešno in da je bil to pravi odgovor. Nismo se spuščali na ta nivo s kontra napadom, da ne bi tudi sami zapadli v sovražni govor, zmerjanje in žaljenje, ampak da pokažemo, da se tega ne gremo. Z malo humorja in ironije smo pokazali, da se s tem ne strinjamo. Mislim, da smo uspeli, ni pa treba akcije forsirati. Dober štos je treba znati zaključiti.«
Ste opis tipičnega »Jankovičevega volivca« vzeli kot humor ali vidite v njem sovražni govor?
»Mislim, da po definiciji sovražni govor to ni. Ta zapis je preprosto problematičen, ker, prvič, teorija o 300 tisoč volivcih ne drži, kar so ovrgli vsi, ki se s tem ukvarjajo. Fantomska množica ne obstaja, kar pomeni, da gre za kup izmišljotin in laži. Drugo pa je to, da namigujejo, da si mora določena skupina ljudi številko zapisati na roko in deluje po tujih napotkih, kar je žaljivo in nesprejemljivo. Izjava Janeza Janše o novih državljanih je nekaj, kar ne ustreza nobeni resnici. Mi nimamo priseljevanj, tako da je teorija o problematiki podeljevanja novih državljanstev evropska desničarska politika, ki v Sloveniji izpade smešno, ker mi teh masovnih priseljevanj po letu 1991 nimamo. Teorija, s katero opravičujejo svoje volilne poraze ali slabše rezultate na volitvah, je tu smešna.«
Tudi sami se poigravate s stereotipi?
»Tako je, to počnem, da bi jih zrušil, ne da bi jih potrdil. Če kdo išče portrete volivcev in to dela skrajno resno, je pa problematično.«
So v knjigi Jugoslavija, moja dežela kakšne politične teme?
»Knjiga se dotika družbeno-političnih tem, a se odmika v polje človeškega in prenaša zgodbe in zelo resne teme tja, kamor spadajo. To so preresne teme za vsakodnevno politiko, z njimi se je treba ubadati na resen umetniški način, odpirati vprašanja, se poglabljati in dvomiti v vse, kar vemo. To je naloga umetnosti. Ta knjiga se zelo resno ubada s tematiko vojnih zločinov, vlogo moje generacije v tej zgodbi.«
Prvi natis knjige je bil razprodan v samo treh dneh. Pričakujete ponovitev uspeha svoje prve knjige?
»Dvomim, da se lahko ponovi take vrste fenomen. Čefurji raus so prevedeni v pet jezikov, trenutno pa se knjiga prevaja še v ruščino in švedščino.«

 

- deli z ostalimi

Komentiranje

Članek še nima komentarjev. Bodite prvi in pustite svoj komentar!

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Moj profil: prijavi se!

sorodno...