Ptuj, 23.10.2011  |  David Bedrač

Preproste pesmice, ki svoj izraz šele iščejo. Vendar je avtorica sama poudarila, da ne posega po visokih estetskih kriterijih, da so zanjo prej kot pojem velikih poetičnih premikov pomembnejši razumljivost, seganje do ljudi in v ljudi ter preprostost. Gre za pesmi, ki jih močno obvladuje rima, kakor je to pogosto za ljubiteljski način pisanja. Temu pritrdi še stava besedja, ki se pogosto podreja ritmičnim zakonitostim in rimi. Avtorica tako ne odkriva kakih novih razsežnosti, pač pa v maniri preprostosti niza svoje misli. Tako so zastavljene tudi teme – gre za preproste, vsakdanje odbleske sveta in življenja, ljubezen, prijateljstvo, naravo. Zanimiva je tudi avtoričina odločitev o veliki začetnici, ki stoji na začetku slehernega verza, četudi za nekončnim ločilom. So pa besedila po svoji strukturi precej spevna – morda bi avtorica premislila o pisanju besedil za popevke, če bi jih za to seveda nekoliko prilagodila, oblikovala refren in še nekatere za to vrsto besedil nujne elemente. Objavljene pesmi so kot nekakšno avtorsko izhodišče, ustvarjalni most; zdaj se bo morala avtorica odločiti, ali poiskati svoj slog in ga poetično dodelati, ali se usmeriti v kako drugo vejo pisanja ali pa bo ostala v kontekstu ljubiteljskih pesmic, pisanja takole zase. Nastavke zagotovo ima, občutek pa tudi.

Večerna zarja

Ko sonce za goro gre spat,
Se zarja večera pojavi spet.
Tako lepa, rdečo žareča,
Mrak prikliče na plan.
Lepote take ni kraj!
A zame najlepši sedaj
Spokojni narave je mir.
In tišina, skozi katero
Petje ptic sliši.
Skozi ta mir misli polete
K tebi, tvojemu nasmehu.
Tvoj pogovor mi je
Dal poguma za naprej.
Za vse drugo mar mi ni.
Sedaj vem, da le tebe želim.
Tvoj pogled, nasmeh, pogovor spet.
Ob zarji večerni in mislih
Se morda pridružiš
V tej lepoti mi tudi ti!

Prijatelj

To si ti, res ti!
Trenutki s tabo so čudoviti.
S tabo pozabim vse slabo,
Kar je z žalostjo obdano.
Že sam pogled mi pravi,
Da sreča zame še živi.
Ljubezen tvoja zame ni,
Odkrito povedal to si mi.
Prijatelj moj pa vseeno boš.
Le kaj je lahko lepšega,
Kot imeti tebe za prijatelja najboljšega.
Vem, da na kaj več upati ne smem,
Tega se držala vedno bom.
Po skrajni nitki bom hodila,
Le na tebe mislila.
Nikoli čustev svojih ti priznala,
Spretno jih skrivala bom.
Želela ti, da izgubljeno srečo našel bi,
Srečo, ki lahko le ona ti jo da.
Iskala jaz ljubezen tvojo bom,
A ne pri tebi,
Le v spominu in ob Savi.

- deli z ostalimi

Komentiranje

Članek še nima komentarjev. Bodite prvi in pustite svoj komentar!

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Moj profil: prijavi se!

sorodno...