23.12.2011  |  Laris Gaiser

V ponedeljek, 19. decembra, sem skupaj s predsednikom banke UniCredit dr. Arharjem in finančnim analitikom Adražem Grahkom v naši lepi prestolnici sodeloval na okrogli mizi z naslovom Prihodnost Evrope in evra. Vsi smo se strinjali, da bi bili stroški propada skupne valute previsoki za vse države in državljane evro območja.

Zakaj dandanes sploh govorimo in razglabljamo o možnosti propada evropske valute? Kaj nas je pripeljalo tako daleč? Osebno menim, da nas politična elita v zadnjih mescih vodi po napačni poti in zato odpira tudi med državljani globoke dvome glede naše prihodnosti. Politiki rešujejo evro, kot da bi se Unija nahajala le sredi tipične gospodarske krize. V resnici se naša celina nahaja sredi globoke politične krize, ki lahko destabilizira celotno Unijo in ne samo skupno valuto.
Pred stotimi leti je mednarodni valutni sistem temeljil na »zlatem standardu«, kar je pomenilo, da je vsaka valuta bila toliko vredna, kolikor je država imela zlata v centralni banki. Temu je po drugi svetovni vojni zaradi stabilnosti svetovnih trgov sledil standard »dolar – zlato«, kar je pomenilo, da so bile vse valute na svetu vezane na dolar, dolar pa na zlato. Združene države Amerike so dejansko jamčile stabilnost vseh držav in trgov. Ko je zaradi količine dolarjev po svetu postalo nemogoče zagotoviti zamenjavo vseh dolarjev v zlato, je ameriški predsednik Nixon sredi sedemdesetih preklical pravilo o standardu in od takrat vse mednarodne valute temeljijo le na zaupanju oziroma kredibilnosti.
Zaupanje je matematično oz. ekonomsko nemogoče definirati, kar nam daje vedeti, kako visoka je lahko stopnja negotovosti. Trgi verjamejo v določeno valuto, v kolikor verjamejo v sistem, ki zanjo jamči, in to je politika. Če poenostavimo: ameriški dolar je vreden 1,3 evra, ker svet verjame 1,3 v ameriški gospodarsko-politični sistem. Evro pa je že nekaj časa pod pritiskom svetovnih trgov, špekulantov in bonitetnih hiš, ker so se nekateri mednarodni akterji prebudili in ugotovili, da je »kralj nag«; evro namreč za seboj nima jasnega ali enotnega političnega sistema. Naša valuta predstavlja 17 različnih držav z lastnimi lokalnimi težavami, za evro pa ne jamči nobena skupna inštitucija. Imamo eno valuto, bonitetne hiše pa ocenjujejo vsako državo posamezno.
Živimo v popolni zmedi, a ta zmeda ima zgodovinski razlog, ki so ga današnji politiki pozabili. Evropa se je rodila po drugi svetovni vojni zato, da bi na stari celini našli način mirnega sožitja. Ker v sedemdesetih in osemdesetih zaradi mednarodnih dogajanj ni bilo mogoče priti do globljega političnega sodelovanja, so karizmatični voditelji (ki so imeli jasno vizijo) predlagali skupni monetarni sistem, ki naj bi v prihodnosti prisilil države k večji integraciji. Drugače pač ne gre.
Žal evropski politiki mislijo, da lahko gre tudi drugače. Namesto da bi v svet poslali sporočilo, da so se pripravljeni boriti za evropsko prihodnost, torej jamčiti za našo valuto tudi s skupnimi inštitucijami ali obveznicami znotraj okvira centralne banke, so raje našli kratkoročno tehnično rešitev: Bruslju bomo predali še fiskalno suverenost, a v zamenjavo dobili … nič. Predati celotno gospodarsko suverenost države Evropi (ki politično nikomur ne odgovarja), potem ko smo že predali monetarno suverenost v trenutku, ko smo prevzeli evro, pomeni, da doma nimamo več besede glede državnega proračuna, bilanc ali spodbujanja gospodarstva, vendar naša lokalna politična elita še vedno nosi vso odgovornost in se mora soočati z volivci. V kolikor evropski voditelji ne bodo znali uravnovesiti zgoraj navedenega trenda dogodkov, se lahko v nekaj letih uresniči najbolj črn scenarij, ki ga že poznamo iz evropske zgodovine: populistični odcepi. Iz EU bodo prihajale stroge zahteve glede fiskalne politike, časi ne bodo gospodarsko rožnati, odgovornost pa bo, kot rečeno, še vedno lokalna. Državniki se bodo sklicevali na nemoč, krivili bodo Bruselj in s tem sprožili val nezadovoljstva do Evrope, ki lahko privede do kolapsa celotnega sistema in novih nemirov na stari celini.
Seveda je takšen scenarij samo eden od možnih in osebno raje vidim kozarec na pol poln. Rad bi verjel, da evropski politiki skušajo počasi uresničiti tesnejše sodelovanje, vendar ne morem mimo dejstva, da so vse današnje rešitve le v prid nekaterih držav in v stalno škodo drugih. Nemčija skuša z gospodarstvom prevzeti kontrolo nad tistim območjem, na katerem ni bila uspešna z dvema svetovnima vojnima. To ni nič slabega, v kolikor je vsaj relativno dobro za vsakega igralca in če se nahajamo v zmagovalni kombinaciji. Postane pa izjemno tvegano, če nemška sila vidi le lasten interes.

 

- deli z ostalimi

Komentiranje

Članek še nima komentarjev. Bodite prvi in pustite svoj komentar!

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Moj profil: prijavi se!

sorodno...