29.11.2011  |  Matic Hriberšek

Ob priložnosti sem zašel v neke sorte kino, da bi si nekega nedeljskega večera v miru ogledal dober film. Pa se naenkrat pojavi dekle, ki mi v zameno za funt ponudi piškote. Denar se seveda zbira za pomoč ljudem v Afriki. Kakopak …

Pa mi je spet nekaj padlo na pamet, in sicer to, da je kaj takšnega navadna neumnost. Nobena vsota ne bo dovolj visoka, dokler bomo dopustili, da ljudje živijo v totalni revščini, nekaj kilometrov vstran pa gledajo ogromno evropsko ali ameriško rafinerijo in vse cevovode, ki nafto pridno dostavljajo na staro celino. Imperializem in kolonializem sta še kako prisotna, pa če smo to pripravljeni priznati ali ne. Prav tako suženjstvo.
Gremo se neke »pomoči« revnejšim državam, državam v razvoju, hkrati pa jih brez slabe vesti izkoriščamo, saj je to pač precej praktično. Nikomur ni mar, če zato, da mi lahko kupujemo poceni oblačila in druge reči, ljudje na drugem koncu sveta garajo po cele dneve za komaj kakšno plačilo. Nikogar ne briga, če ljudje za izkopavanje našega zlata umirajo. Če so v državi izvora ljudem kršene vse osnovne človekove pravice ali pa če z našim načinom življenja povzročamo uničevanje okolja doma in na drugem koncu sveta. To ljudi ne zanima. Bomo že poslali kakšen Unicefov paket tu in tam, pa bo vse v redu … Zahodnjaki smo eni navadni hipokriti!
Ljudje se ne zavedajo, da naše bogastvo sloni na revščini in bedi drugih. Da je naša blaginja, v kateri imamo preveč vsega, posledica novodobnega suženjstva. To so pripravljeni spregledati, da so le police v trgovinah polne.
Zgrozim se, ko vidim, kako nekateri ljudje živijo. Tako na vzhodu kot tudi vedno pogosteje doma na zahodu. V enaindvajsetem stoletju se to preprosto ne bi smelo dogajati. Pri vsem, kar imamo, pri vsej tehnologiji, znanju in naravnih virih, ljudje na tem planetu ne bi smeli umirati od lakote, od povsem ozdravljivih bolezni, vsak bi moral imeti streho nad glavo … Šokiran sem bil, ko sem v Tedniku zasledil prispevek o deklici s hudo boleznijo, ki bi potrebovala nek pripomoček za pljuča, a ga njena mati ne more kupiti. Kje pa živimo?! Če je nekdo bolan, bi se zanj moralo poskrbeti ne glede na sredstva. Je eden ali ena izmed nas!
Poskrbeti bi morali za vse ljudi, konec koncev smo vsi ena vrsta. Pomagati drugim je dolžnost in s tem vsekakor ne mislim na pomoč Unicefa. Treba je spremeniti način življenja in nato sistem, začne pa se pri vsakem posamezniku. A verjamem, da ta ideja marsikomu ni privlačna, ko pa je kupovanje »dobrodelnih« piškotov, voščilnic in še česa toliko preprosteje, kajne? Dokler ljudje ne bodo o stvareh začeli razmišljati in bodo še naprej brezglavo hodili v trgovine polnit voziček za vozičkom, se ne bo nič spremenilo. Dokler bodo ljudje poceni in v enormnih količinah kupovali reči, izdelane s kitajskimi žulji, se prav tako ne bo nič spremenilo … Bomo pa se morda vsaj bolje počutili, ko bomo tu in tam kupili kak humanitarni keks.

 

- deli z ostalimi

Komentiranje

Članek še nima komentarjev. Bodite prvi in pustite svoj komentar!

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Moj profil: prijavi se!

sorodno...