Ptuj, 02.01.2012  |  Majda Goznik

Na izteku leta 2011, natančneje 29. decembra, je 70. rojstni dan praznoval Edi Klasinc, še danes zelo aktiven in pri močeh, nabit z mladostno energijo ter poln življenja. Že od mladih nog je del njegovega življenja ugankarstvo, reševanje in sestavljanje križank, ki jih boste našli v Štajerskem tedniku, Delu in zdravniškem časopisu Ledvica, prav tako pa je njegova ljubezen harmonika, ki jo je osvojil sam, ne da bi obiskoval glasbeno šolo.

Že legendaren je njegov slovar z 930 tisoč besedami, ki je na internetu na voljo brezplačno (križanke.si). Gre za edinstven slovar v svetu, ki ga sestavlja že 30 let. To je njegov življenjski opus. Na voljo je brezplačno, ker je to njegova želja. Njegov cilj je, da bi imel milijon besed. Rad je ribič in rad tudi kolesari. Osvojil pa ga je tudi Facebook, kjer ima tudi svoj slikovni kviz, ki ga uporabniki vsak dan rešujejo; priznava, da celo malo preveč. Svoj 70. rojstni pa želi praznovati skupaj s harmonikarji, ki jih je zbral na socialnem omrežju. Spomladi letos bo skupaj z njimi organiziral srečanje v naravi, na katerem bo vsak tudi nekaj zaigral. Edi bo nastopil s svojimi najljubšimi evergrini.
Edi se je rodil na Jesenicah očetu zobozdravniku in mami trgovki, ki ji je bila blizu operna pesem. Leta 1947 se je družina preselila na Pragersko, kjer je začel obiskovati osnovno šolo, gimnazijo pa je obiskoval v Spodnji Polskavi, kjer je bi najboljši športnik na šoli. Bil je odličen atlet v skoku v daljino, skoku v višino, teku, nobeden ga nikoli ni premagal. Dober je bil tudi pri telovadbi. Bil je zelo nemiren otrok, staršev ni preveč ubogal, rad se je potepal. V šoli mu ni šlo preveč dobro; če bi imel takrat vse to znanje, ki ga ima danes, bi bilo drugače, priznava. Od drugih predmetov mu je šla najbolje slovenščina. Vedno se je izkazal pri obravnavi tujk, ker je bil že takrat zelo načitan po zaslugi križank, ki jih je uspešno reševal že v osnovni šoli. Danes se vse bolj spogleduje s hrvaškimi, ker so mu slovenske že postale prelahke. Poklicno se je našel v tiskarstvu, kjer je začel kot ročni stavec. V tiskarstvo ga je usmerila ena od učiteljic v Spodnji Polskavi, ki mu je dejala, da naj gre v tiskarstvo, če tako uspešno rešuje križanke. Oče mu je zelo zameril, ker ni šel po njegovih stopinjah in postal zobozdravnik. »Ti si beli umetnik, jaz pa sem črni,« mu je odgovoril. Po pridobitvi interne kvalifikacije se je v svojem delu le še vzpenjal, delo ročnega stavca je kmalu zamenjalo delo v knjigoveznici, nato je delal kot strojni stavec, na koncu je delal na tiskarskem stroju. Upokojil se je po 39 letih dela v tiskarni in danes je upokojenec že 12 let. Lepo mi je, ukvarjam se s športom, največ kolesarim, lovim ribe, sestavljam in rešujem križanke, pove. Samo za Štajerski tednik jih je doslej sestavil več kot tri tisoč. Za reševanje ugank je navdušil tudi svojo ženo, ki jih rešuje tako rekoč vsak dan, pa tudi otroke.
Že od mladih nog pa je njegova ljubezen tudi harmonika, na katero zna na pamet zaigrati 250 skladb, najbolj so mu pri srcu večno zelene melodije, za katere pravi, da bo z njimi umrl. Doma so imeli 32-basno harmoniko, ki je nihče ni oglasil. Ko je ob neki priložnosti prišel na obisk stric, ki je bil virtuoz na klavirki, in zaigral, se je v njem dobesedno nekaj prebudilo, se spominja svojih glasbenih začetkov. Harmoniko se je naučil igrati čisto sam, praktično iz nič. »Nimam glasbene šole, sem naravni talent,« predstavlja svoje igranje Edi. Že šest let igra harmoniko ob petkih od 20. ure do polnoči v ptujskem hotelu Mitra. Ker ne vozi avtomobila, je pri svojih glasbenih nastopih omejen.Vabijo ga v Radence, da bi igral pri njih. Žalosten je, ker je na Ptuju tako malo občinstva. Želi si, da bi v najstarejši ptujski hotel ob petkih prihajalo več gostov, da bi postal stalno mesto srečevanja ptujskih seniorjev, podobno, kot je to v tujini. Ljudje bi se morali zavedati, da živijo samo enkrat in da bi morali vsak dan polno živeti. Škoda je vsake minute, ki jo ljudje preživijo brez druženja. Nekaj časa je nastopal skupaj v tandemu z Matijem Pužem, ki ga je v lanskem letu kot velikega pevskega talenta odkrila tudi Slovenija, v zadnjem času pa se mu odpirajo tudi že hrvaški odri. Z Matijem sta se skoraj do popolnosti ujela. Po njegovem odhodu v Ljubljano v glavnem igra sam. Če imaš pevca, pride tudi več ljudi, kar je normalno.
Edi živi polno življenje, dobesedno vsako minuto. Pravi, da to človeka drži pokonci, mu daje energijo in elan. To želi tudi drugim. Življenje se dogaja zunaj doma, v druženju s prijatelji, ne pa za pečjo doma.

 

- deli z ostalimi

Komentiranje

Članek še nima komentarjev. Bodite prvi in pustite svoj komentar!

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

Moj profil: prijavi se!

sorodno...