Ena od zgodb 2. Festivala ptujskih zgodb je pripovedovala o ptujskih drevesih oz. drevesih v mestih sploh. Občuteno jo je pod naslovom Drevesa – naši molčeči spremljevalci predstavila Irena Bezjak Fijačko, povzetem po Minatijevi pesmi Nekoga moraš imeti: če ne drugega, moraš imeti rad drevesa, trave ali kamen, je zapisal pesnik. V tej zgodbi je postala glas dreves, naših nemih spremljevalcev, ki nam služijo, odkar obstajajo, nas vseskozi podpirajo. Človek pa ima do njih takšen ali drugačen odnos oz. ga sploh nima.
