17 let neskončne borbe z rakom: Vsak dan sem gledal ljudi, kako umirajo
Štajerski Tednik
Tipografija

Številne zelo težke, nepojmljive in nepravične življenjske preizkušnje so 33-letnega Dejana Mlakerja zaznamovale za celo življenje. Natanko polovico svojega življenja se bori z rakom, zaradi česar je tudi brezposeln in posledično v težki finančni situaciji. A kljub vsemu je večen optimist, ki ne želi usmiljenja, pa čeprav priznava, da v teh mesecih bolj kot kdaj prej potrebuje pomoč dobrih ljudi.

Ker je prepričan, da je vzrok za nastanek njegove bolezni v težkem odraščanju, ki ga je imel, se v najinem pogovoru najprej spomni svojih otroških dni. Že po nekaj besedah postane jasno, da ga življenje nikoli ni ujčkalo, že pri treh letih je doživel prvi prelomni dogodek v svojem življenju. Oče, ki se je odločil, da zapusti Dejanovo mater, njega in njegovega brata, mu ni ostal prav v lepem spominu. Ne zameri mu toliko tega, ker jih je zapustil, kot dogodke, ki so temu sledili. Preselil se je namreč kar k njihovi sosedi, v isti stavbi. „Redno je iz Avstrije nosil velike, najboljše čokolade. Večkrat me je brat nahecal in poslal, naj očeta prosim za kakšno. Zelo redko sva jo dobila. Zato je verjetno jasno, da nimam najlepšega spomina na tista leta,“ pravi Mlaker. A mati je zanj in brata vzorno skrbela, po svojih najboljših močeh, čeprav je že ob njunem rojstvu vedela, da bodo več ali manj primorani živeti v precejšnji revščini. Splet okoliščin je Dejana prisilil, da se je pri 17 letih kot mladoletnik zaradi materine bolezni moral preseliti za nekaj časa k očetu. Ravno takrat je začutil bolečine, stres, tičanje v prsih, a je, pravi, bil prepričan, da je razlog ravno selitev.

Preberite več v Štajerskem Tedniku

aplikacija

appstore  googleplay

radioptuj300